Začetek skupine sega v leto 1979, ko sem spoznal odličnega kitarista, glasbenega pedagoga in dobrega prijatelja Srečka Lavbiča (20. 01. 1957 – 15. 02. 2006, R.I.P.). Poučeval je klasično kitaro na glasbeni šoli v Žalcu. Predstavil sem mu svoje pesmi in Srečko, ki je med vsem drugim bil tudi perfekcionist in dober aranžer, je bil navdušen. Poskusila sva ustanoviti skupino skupaj z nekaterimi prijatelji: učili smo se večglasno prepevati, vendar nihče od nas ni bil kaj prida pevec. Zares se je začelo, ko je Srečko začel učiti kitaro Damjano Golavšek. Navdušil ga je njen glas (mene navdušuje še danes) in nemudoma sva Damjano, ki je takrat štela kakih dobrih petnajst let, šla skupaj poslušat v Petrovče, kjer je takrat živela z mamo in bratom. Čeprav se mi je zdel njen glas fantastičen, čeprav sem zaslutil njeno karizmo..., me je zanimalo nekaj drugega: bo znala mojo poezijo doživeti kot lastno čutenje? Bo stoodstotno verjela temu, kar bo prepevala? Bil sem skeptičen zaradi njene mladosti, vendar sem se na srečo vseh nas motil; hkrati pa je bila Damjana ravno v letih, ko se človek v številnih ozirih oblikuje kot osebnost. Njena sposobnost učenja, občutenja, interpretacije... je bila fascinantna! Ni bilo dvomov: skupaj sodimo. Srečko je nemudoma prevzel na kožo pisano mu vlogo aranžerja, soavtorja glasbe, neusmiljenega mučitelja na vajah, ki so včasih trajale tudi cel dan..., Damjana je postala glavni glas skupine, jaz sem pa seveda bil, kar pač sem: avtor, enfant terrible..., gonilna sila benda. Imel sem kar visoke kriterije, kar se tiče kvalitete izvajanja: pesem je MORALA na vajah, na odru, v studiu... zveneti točno tako, kot mi je odzvanjala morda že leta prej v glavi! Tu ni bilo nikakršnih kompromisov: interpretacija je bila stvar vseh, za to je skrbel Srečko kot poklicni pedagog; vsakdo je lahko znotraj aranžmaja in v okviru občutenja cele skladbe delal po svoje – vendar je moral biti rezultat celote enak moji viziji. Menim, da je ravno to v veliki meri pripomoglo k takratni precejšnji priljubljenosti skupine. Bili smo na videz preprosti, občasno smo navzven delovali kar nekako brezbrižno, okrog smo hodili (tudi kasneje, ko smo polnili dvorane in bili nenehno v takratnem tisku...) ravno takšni, kot na oder (več ali manj prijetno razcapani). Pa to ni bil naš namen ali namerno izbran imidž, niti ni bilo to takrat “in” (bilo je obdobje panka) – bili smo le stoodstotno iskreni, pristni... Kakršni smo bili v vsakdanjem življenju, takšni smo bili na odru, v studiu, pred kamerami... Prepričan sem, da smo bili ravno zaradi tega prepoznavni, drugačni, uspešni (v mejah takratnih kriterijev za skupine izven mainstreama), skratka - svojevrstni.

Po nekaj mesecih divjih, večurnih vaj in treninga potrpežljivosti se je Srečko kot profič odločil, da smo zreli za na oder, o čemer več na naslednji strani, kjer je govora o nastopih in diskografiji. Po nekaj koncertih, predstavitvah v nekaterih sredstvih javnega obveščanja (Mladina, Zabavnik, Stop, Radio Celje, Radio Študent...), po prvih studijskih posnetkih (produciral jih je Veno Dolenc, takrat že prekaljen studijski in koncertni mačkon) in predvsem skozi nenehno in neizprosno samokritičnost smo ugotovili, da je naše večglasno petje sicer zadovoljivo in intonančno kar točno, vendar smo hoteli več: dober moški glas, ki bi bil v vseh ozirih kos čudovitemu Damjaninemu glasu in vsemu, kar sicer sodi zraven (občutenje besedil, ustrezna karizma...). Takrat so se v Žalcu že začeli dogajati Festivali akustične glasbe in na prvem je nastopila tudi dobra (in predvsem duhovita) akustična skupina Prihrani za presenečenje. Med njihovim nastopom so se mi ježili lasje, Srečku je iz ust padla cigareta... pevec je bil odličen! Imel je TISTO, karkoli to pač je... Z omenjeno skupino in njenim prepevajočim genijem Miroslavom Videčnikom – Sinetom smo bili prijatelji in situacija je bila rahlo mučna. Pa je vseeno šlo: Sine je začel peti z nami in ostal z nami do konca, nekaj časa je sicer še prepeval v svoji prejšnji skupini, ki pa je sčasoma razpadla (pred tem pa je pri njih prepevala tudi odlična Vita Mavrič). Sledili so koncerti, snemanja... in sčasoma sta se nam pridružila violinist Auguštin Penič in pianist Gregor Strniša, oba (in vsak zase) mojstra svojega početja. Da ne utrujam preveč, člani skupine so bili:

DAMJANA GOLAVŠEK – pevka; MIROSLAV VIDEČNIK SINE – pevec in kitarist; SREČKO LAVBIČ – kitarist (klasična in akustična kitara, mandolina...), aranžer in soavtor skladb; DANIJEL BEDRAČ – kitarist (akustična kitara, mandolina...), avtor besedil, glasbe in “frontman” skupine; AVGUŠTIN PENIČ – violinist (občasno je znal poprijeti tudi za kitaro, piščal, tamburin...); GREGOR STRNIŠA – pianist (in aranžer).

Vesel sem, da sem v obdobju delovanja skupine lahko igral in snemal tudi z odličnim harmonikarjem ZORANOM KOLINOM, klarinetistom MITJO BEUERMANNOM, pianistom MATJAŽEM ŽELEZNIKOM, vrhunskim basistom NINOM DeGLERIA, tolkalistom VLASTOM SKALETOM... in drugimi, katerih imena sem sicer pozabil. Nisem pa pozabil skupnih improvizacij, žurov, filinga... In tudi ne bom.